Panorama Poek 3.jpg

Poček (Potschekh)

Poček (Potschekh) je bil leta 1581 omenjen kot del gospoščine Prestranek. Točen nastanek pristave ni znan. Leta 1728 ga je kot sestavni del gospoščine Prestranek kupil dvorni erar za potrebe kobilarne Lipica. Pozneje so Bile in Poček združili v samostojno enoto kobilarne Lipica. Leta 1939 je Prestranek z Bilami in Počkom prevzel vojaški urad za utrdbe, po vojni pa je objekt nekaj časazopet uporabljala lipiška kobilarna.

Po letu 1950 je prešel v uporabo kmetijske zadruge, v sedemdesetih letih pa je celotno posestvo kot vadišče začela uporabljati jugoslovanska vojska.

Vir: www.gradovi.si

Poček 2012:

    


Bile (Willach)

Posestvo Bile (Willach) se leta 1581 prvič omenja kot del gospoščine Prestranek. Posestvi Bile in Poček sta bili najobsežnejši del posesti prestranške izpostave kobilarne Lipica. Leta 1923 so Bile prešle pod upravo italijanskega vojnega ministrstva.

Leta 1939 je posestva Bile, Poček in Prestranek prevzel vojaški urad za utrdbe, po vojni pa je bilo območje vključeno pod Zvezno kmetijsko posestvo Lipica.

Leta 1950 je pristava Bile s posestvom prešla v uporabo Kmetijske zadruge Postojna. Okoli 1975 je posest kupila Jugoslovanska ljudska armada in dele objektov uporabila za skladišča.

Leta 1991 je kompleks prešel v uporabo Slovenske vojske kot del vadbišča Poček.

Vir: www.gradovi.si

Bile 2012:
          

        

 

Grad Prestranek

Graščino Prestranek (Prostranigkh) je pred letom 1581 pozidal Ivan pl. Edling iz Vipave , nato jo je od barona Janeza Jakoba Edlinga leta 1656 kupil baron Janez Vinter Neuhaus. Med lastniki so bili še grof Bernardin Barbo, omenjen leta 1668, in leta 1670 baron Andrej Bernardin Oberburg. Leta 1675 je gospoščino in graščino priženil Janez Peter pl. Marastoni, po porokiz njegovo vdovo pa jo je pridobil baron Valeriode Leo pl. Leuenburg leta 1688. Leta 1699 je Prestranek pridobil cisterijanski samostanv Stični, tam je začasno bival grof Gallenberg, ki je blizu imel kobilarno, leta 1728 pa ga je kupil cesar Karel VI. In posestvo združil z Lipico.

Danes je ohranjeno še poslopje, v katerem so bila po drugi svetovni vojni stanovanja in upravni prostori kmetijske zadruge.

Vir: www.gradovi.si

 

Sv. Jurij na Počku

»Eno uro hoda iz Žej ali poldrugo iz Slavine na severovzhod proti goram rabiš, da prideš na Poček. To je cela skupina hribov, po katerih so lepe senožeti. Tam je tudi sv. Jurija hrib (758m), na katerem so Žejanci nekdaj imeli cerkev. Sedaj je v razvalinah. Bila je ena najstarejših cerkev slavinske župnije. Gotovo je še stala l. 1300, ker tisto leto sta priznala Vincherus de Arinsperg in Vuelum ravno od tam, da imata v fevdu akvilejska posestva, med drugim tudi šest zemelj pri sv. Juriju na Počku.« Vir: Janez Zabukovec:  Zgodovina župnije Slavina, Kulturno društvo Slavina, ponatis 2002 

Zapis Janeza Zabukovca o cerkvi sv. Jurija na Počku

Ruševine cerkve sv. Jurija 2012:

          

        

 

Sv. Trojica

 Sveta Trojica nad Pivko foto

Kdaj so na vrhu Svete Trojice postavili cerkev ni znano; jo pa omenja že Valvasor v 17. stoletju. O tem priča tudi letnica 1672, zapisana na enem izmed tamkajšnjih kamnov. Cerkev je spadala v slavensko župnijo, stala pa je nekoliko nižje o samega vrha. Zidana je bila iz domačega kamna, iz kamnoloma pod Osojnico, kamenje pa so na vrh vozili z voli.
Na gori pri Sv. Trojici je bila znana božja pot, na katero so romali za praznik Sv. Trojice. Cerkev naj bi bila uničena med leti 1786 in 1811. Cerkvena oblast naj bi takrat ukinila shode zaradi mladostniškega razvrata na božji poti (navaja Zabukovec v knjigi Slavina). Trnjski cerkovnik je hodil vsak konec tedna v cerkev prižigat sveče, ker pa se je tega dela naveličal so sklenili cerkev uničiti. Po nasvetu domačega župnika, naj bi cerkev zažgali. Domnevno naj bi ogenj podtaknila domačina, ki sta kasneje zgorela v požaru, v domači hiši v Kleniku. Oltar iz cerkve so prepeljali v cerkev v Slavini, del kamenja pa so porabili za gradnjo nove trnjske cerkve.
Po osamosvojitvi Slovenije so zopet oživeli shodi s svetimi mašami, ki potekajo na praznik dela.  Oblikoval se je odbor za obnovo cerkve na Sveti Trojici, prizadevni posamezniki pa so odstranili ruševine iz objekta in njegove okolice. Lažji dostop do ruševin je omogočila tudi protipožarna poseka, ki je bila narejena na vrhu Svete Trojice leta 2000. Vir: www.parkvojaskezgodovine.si

Cerkev je bila obnovljena na ruševinah - ohranjenem spodnjem delu obodnih zidov. Dela so bila zaključena v letu 2010.

 

Vasišče - legenda o opuščeni vasi

Tik pod Sveto Trojico je bila nekoč vasica z imenom Vasišče. Za ljudi s Pivškega je zanimiva tudi s književnega stališča, saj bi utegnila biti omenjena vasica slavni Vrh - domača vas Matina Krpana.

Vir: http://www2.arnes.si/~ospivka/Krpan/Vasisce.htm

 

Martin Krpan

http://www2.arnes.si/~ospivka/Krpan/Slike/Krpan1.JPG

Vsem je znana zgodba o Martinu Krpanu - silaku z Vrha pri sv. Trojici, ki je tihotapil angleško sol s tržaškega na Notranjsko. Ko je ob srečanju s cesarjem in njegovim spremstvom s poti v sneg z rokami preložil svojo otovorjeno kobilico, je na cesarja napravil močan vtis. Njegove moči so se na dunajskem cesarskem dvoru spomnili, ko ga je ogrožal strašni Brdavs, in ga poklicali na pomoč. Nadaljevanja z izbiranjem najboljšega konja, pa izdelave lipovega kija in mesarice se spominja vsakdo, ki je bral legendarno knjigo Frana Levstika, napisano leta 1858.

Prestranek in Poček

V obdobju od 1849 do 1857 so gradili južni krak Južne železnice od Ljubljane do Trsta. Sprva bi morala biti železniška postaja v Slavini toda vaščani so se graditvi postajnega poslopja uprli, češ da jim bodo vlaki plašili domače živali. Zaradi tega so morali zgraditi železniško postajo na odprtem prostoru. Tako je postopoma nastal kraj Prestranek. Ta zgodba se tiče kraja Prestranek ne pa tudi gradu Prestranek, ki naj bi stal že v 13. stoletju, toda zanesljivih dokazov za to na žalost ni. V 16. stoletju je bil last grofov Edlingov. Grad je postal znan šele po letu 1728, ko ga je kupil avstrijski cesar Karel VI. Tako je nastala podružnica kobilarne v Lipici. Z dokupom posestev v Čermelicah, na Počku, v Vlačnem in na Škulah ter v okolici Postojne je posestvo obsegalo okoli 1500 hektarov. Sedanjo obliko je dobil leta 1735. Grajski stolp so že za časa avstrijskega cesarstva spremenili v kapelo, ki je bila med bombardiranjem v II. svetovni vojni močno poškodovana. Po vojni so jo sprva spremenili v »tehtnico« za tovornjake pozneje pa celo podrli. Fasadni del, ki gleda na dvorišče je členjen s šestimi arkadami in prav toliko emporami. Na dvorišču je star grajski vodnjak.

Vir: KS Prestranek.si

 

Zgodovina Počka je povezana z razvojem kobilarne Lipica

Lipica

Kobilarna Lipica je domovina belih lipicancev , ki v beli svet pokujajo temno rjavi ali celo črni. Že antični pisci pišejo o kraških konjih, ki so jih kupovali Rimljani za svojo vojsko. Da so lepi, vzdržljivi, skromni po značaju, preudarni in imajo zelo čvrsto konstitucijo.
Leta 1580 je Lipico z vsemi pripadajočimi zemljišči vred kupil habsburški nadvojvoda Karel od tržaškega škofa Coreta ( Koreta). Že prvo leto so pripeljali več žrebcev in kobil iz Španije. Glavna naloga kobilarne je bila oskrbovanje dvornih hlevov v Gradcu in na Dunaju z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji.
Iz leta 1585 je znano poročilo prvega upravitelja kobilarne Franca Jurka, da je zagotovljen nadaljni razvoj kobilarne. V poročilu piše, da so zgradili najnujnejše objekte, uredili pašnike, napajališča ter oblikovali matično čredo konj. Da je razplod ugoden, da pa bi bilo dobro oplemenititi živali z arabsko in dansko sorto.
Leta 1658 je avstrijski cesar Leopold I izdal navodila v 23 točkah, ki so stoletja veljala kot temelj kobilarniškega reda. Deloma veljajo še danes.

V času cesarja Jožefa (1705 – 1711) v Lipici gradijo nove objekte: cerkev s kaplanijo, urejajo se travniki, poti in gozdovi. Leta 1704 so zgradili hlev za plemenske žrebce (Velbanco), o čemer priča vzidana plošča. Ker je obokan, ga imenujejo VELBANCA.

Obdobje cesarja Karla VI (1711-1740) je zelo važno za izgradnjo Lipice. Tedanji upravnik, Maks pl. Oblak, kasnejši baron Wolkensperg, prevzame v zakup tudi nekdanje posestvo Auerspergov v Postojni.
V letu 1729 pričnejo na Dunaju z izgradnjo jahalne šole za potrebe dvornih ceremonialov, ki postane kmalu zatem svetovno znana.

Leta 1735 je cesar Karel VI. ustanovil špansko jahalno šolo. Ob slovesnem odprtju je na Dunaju nastopilo tudi 54 lipicancev. Poželi so največji aplavz . najboljši konji so postali plemenjaki v Lipici. V tem času so dokupili tudi posestva v bližini Postojne – Prestranek, Bile in Poček. V času francoske revolucije in kasneje Napoleonove vladavine v Evropi med leti 1796 in 1815 je čreda lipicancev s svojimi oskrbniki vred večkrat bežala. Cilj je bila Slavonija in Mađarska. Konji so se vrnili v Lipico šele leta 1815. Medtem se je seveda v Lipici naredila velika škoda in kar nekaj desetletij so rabili, da so ponovno usposobili vse hleve, travnike in pašnike

Prav tako se je kobilarna Lipica s svojimi konji zapisala tudi v zgodovino Ilirskih provinc, vladavino Napoleona in njegovih treh lipicancev. Kobilarna v Lipici je bila v začetku 19. stoletja del ozemlja Ilirskih provinc. Po določilih schönbrunske mirovne pogodbe iz leta 1809, je ozemlje Koroške in Trsta pripadlo Francozom. To je bil čas, ko je kobilarna od svoje ustanovitve leta 1580, iz matične kobilarne morala že tretjič bežati pred tujci. Čreda 289 lipicanskih konj se je iz kobilarne Lipica s transportom selila v Pecsko na Madžarsko. Leta 1809 so Francozi našli lipiško kobilarno skoraj prazno. Z nekaterimi preostalimi živalmi v kobilarni in tistimi, ki so jih našli pri posestnikih v okolici, so jo skušali obnoviti. Po Napoleonovem ukazu so iz Egipta pripeljali tudi arabskega žrebca Vezirja, ki je v lipiški kobilarni ostal plemenjak tudi po kasnejši vrnitvi lipiške črede iz Madžarske. V tem času je Napoleon Bonaparte kobilarno Lipica poklonil guvernerju Ilirije, maršalu Marmontu. Le- ta je bil l. 1811 prestavljen v špansko armado, zato je posestvo Lipice ter pripadajoča posestva Škulje, Bile in Poček in Ulačno dal v zakupniški najem. Takratni zakupniki pe so imeli namen le izkoristiti naravne danosti posestva, zato so barbarsko posekali gozdove. (vir: Lipica, Milan Dolenc, 1980).

Leta 1848 je mladi avstrijski cesar Franc Jožef I. določil, da bo kobilarna kraških konj ostala v Lipici. Obnovo kobilarne je zaupal generalu grofu Karlu Grünu. Ta je ostal v Lipici do leta 1875.
Leta 1880 so slovesno praznovali 300 letnico obstoja kobilarne. Na Dunaju so izdali knjigo z naslovom Das Kaiserlich u. Königlich Hofgestüt zu Lipizza (1580-1880), v kateri lahko preberemo zanimiv podatek o takratnem obsegu kobilarne. Razdeljena je bila na pet samostojnih enot (matično posestvo Lipica in posestva Prestranek, Bile in Pocek, Škulje, Ulacna) s skupno površino 2351 hektarov in s 341 konji. Tedaj je bila cesarsko-kraljeva kobilarna Lipica najbolj znana kobilarna v avstro-ogrski monarhiji.


Viri:

LIPICA http://www.lipica.org/si/kobilarna/zgodovina/kljucni-zgodovinski-mejniki

Lipica, Milan Dolenc, 1980

Urad vlade RS za komuniciranje Sporočilo za javnost 17.07.2009 http://www.ukom.gov.si/si/medijsko_sredisce/sporocilo_za_javnost/article/242/413/98ff2ff950/SPOROČILO ZA JAVNOST

Radio Kranj - Daša Šter http://www.radio-kranj.si/Vsebina.php?Naslov=Gremo%20na%20potep&offset=48

Kje so se pasli konji? Jana Kozamernik, u.d.i.k.a. december 2006 http://www.dkas.si/files/1_Kje%20so%20se%20pasli%20lipicanci.pdf

Lipicanski konj - Lipicanec - Aleš Pracek Iz seminarske naloge podiplomskega magistrskega študija "Varstvo naravne dediščine" http://www.revijakras.si/40B.html

Krajevna skupnost Prestranek http://www.prestranek.si/index.php/zgodovina.html

 

Grad Haasberg Planina (tudi Grad Hošperk)

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/0e/HaasbergCastle-Slovenia.JPG/640px-HaasbergCastle-Slovenia.JPG

Grad Hašperk je najbrž nastal do konca 12. stoletja na dominantni 703-metrski vzpetini nad Uncem, kjer je bilo najdenih več predmetov iz halštatske in rimske dobe. Varoval je križišče cest proti Logatcu, Ljubljani, Cerknici in na Kras in pomembno mitnico.« Gre torej za izjemno pomembno križišče, kjer se t.i. »patriarhova pot«, ki prihaja čez Bloke in Cerknico, priključi »ljubljanski« ali »kraški« cesti v Gorico oziroma Trst. Vir: Wikipedia

Grad Snežnik

Grad Snežnik stoji pod istoimensko goro Snežnik. Zgodovina gradu sega verjetno kar v 11. stoletje, ko so oblast nad Loško dolino prevzeli oglejski patriarhi, ki so z gradnjo trdnjav želeli zavarovati pomembne prometne poti. Takšna pot je potekala tudi čez snežniške gozdove proti Istri in Kvarnerju. Prvotno podobo gradu (takrat še trdnjave) naj bi tako sestavljala dva vzporedna stolpa, povezana s hodnikom, obdajalo pa ju je visoko obzidje, okrog katerega je bil skopan še globok obrambni jarek. Grad se v arhivskih virih prvič omenja leta 1269 v zvezi z gospodi Snežniškimi (Schnebergi), in sicer z navedbo Majnharda Snežniškega (Meynardus de Sneperch). Snežniškim so nato v 700 letni zgodovini na gradu sledili še gospodje Rauberji, Lambergi, Eggenbergi, Auerspergi, Lichtenbergi idr., in ne nazadnje Schönburg-Waldenburgi. Grad stoji v bližini nekdanje rimske postojanke v Šmarati, od koder so, v času zadnje knežje družine Schönburg-Waldenburg (1853-1945), prenesli nagrobnike in jih vzidali v zidove v notranjosti gradu. Vir: Wikipedia

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/5/5f/GradSneznik2.jpg/320px-GradSneznik2.jpg

 

Lovski dvorec Stara hiša (Altes Haus)

Lovski dvorec Stara hiša (Altes Haus) pod Korenom pri Palčju je zgradila družina Windisch-Graetz okoli leta 1890.

Grad Kalc

Dober kilometer zahodno od vasi Bač je na nizki vzpetini, nad izvirom reke Pivke, ostanek graščine Kalc iz 17. stoletja, kjer je živel in ustvarjal Miroslav Vilhar.

Kalc

Grad Kalc leta 1907 Vir: www.knezak.si

Knežak, Bač

Knežak

Knežak 1922 Vir: www.knezak.si

Zgodovina gasilstva na kneškem


Mašun

50_grascina_masun  http://www.masun.si/images/morfeoshow/zgodovina-5463/big/scan0016-30.jpg

Lovski gradič Mašun

Na vzhodnem delu gozdne pristave Mašun stojita stolpa nekdanjega lovskega gradiča. Prvotna zgradba je bila zgrajena leta 1874 za namene gozdarskega osebja. Kmetje, ki so menili, da jim bodo z novim nadzorom prikrajšane pravice do lesa v gozdovih, so istega leta zgoraj omenjeno stavbo porušili. Hišo so kljub vsemu ponovno zgradili, tako da se je v njej leta 1875 naselil gozdar A. Satran. Leta 1888 so na Mašunu uredili naravni park. Stavba je v zgodovini doživela več nesreč, med drugim jo je leta 1919 uničil požar. Ponovno zgrajena stavba je postala lovski gradič. V mesecu novembru leta 1943 je bil gradič ponovno požgan. Od celotnega kompleksa sta se ohranila samo dva, v romantičnem slogu zgrajena stolpiča. Vir: http://www.prekrizane-meje.eu/ilirska_bistrica/ostala_grajska_dediscina.html


Graščina Mašun

Graščina je stala sredi obsežnih snežniških gozdov, med gradom Snežnik in vrhom Snežnik. Ime Mašun pomeni po starem ljudskem izročilu zamašek in izhaja iz besede »mašiti«, saj naj bi prav tu na prevalu zapirali dostop v osrčje snežniških gozdov. Med drugo svet. vojno se je življenje na Mašunu ustavilo. Po kapitulaciji Italije so oktobra 1943 na Mašun prodrli Nemci, ki so požgali vse stavbe razen graščine. To so nekaj kasneje 26. oktobra 1943 požgali partizani Tomšičeve brigade, kateri je poveljeval štab 14. divizije, katere načelnik štaba je bil srbski poveljnik Mile Kilibarda. Ko so partizani prišli v graščino so zvalili 200 litrski sod nafte na podstrešje gradu, tam so sod odprli in polili z nafto ostrešje in stopnišče, nato pa zažgali. Kmalu je lepa in bogato opremljena graščina s pohištvom in preprogami bila le golo pogorišče. Komandant Stane Semič – Daki je v svojih spominih napisal: Škoda, a kaj smo hoteli. Komandant Daki je pogosto kritiziral srbske poveljnike. Očital jim je nesposobnost, primitivnost, nesmiselna povelja, katera so pripeljala k izdajstvu partizanskih enot. Najbolj pa je kritiziral srbskega komandanta Pera Popivodo, s katerim sta bila vseskozi na bojni nogi. V graščini, preden so jo požgali, je bil štab Tomšičeve brigade. Po vojni so razvaline podrli in stavbno gradivo uporabili pri gradnji nove lovske graščine. Nameravali so podreti tudi oba povsem ohranjena in trdno zgrajena turniča, a so se delavci, ki so v njih stanovali, temu uprli, tako da sta ostala cela. Vir: http://primorski-panterji.info/wp/?p=2244

 

Zgodovinske mape Habsburške monarhije

Digitalizirane zgodovinske karte Avstroogrske monarhije iz obdobja 1806–1869, postavljene na internetnih straneh Avstrijskega državnega arhiva, na podlogi Google maps.
http://mapire.staatsarchiv.at/en/secondsurvey/
(na karti izberi ozemlje za prikaz digitaliziranih map - Choose a teritory)

 

Nekaj literature s pivškega:


SLAVA VOJVODINE KRANJSKE Janez Vajkard Valvasor, Neurnberg, 1689

MARTIN KRPAN - Fran Levstik, 1858

POSTOJNSKO OKRAJNO GLAVARSTVO, Postojna, 1889

SLAVINA (prispevek k zgodovini ljubljanske župnije), Ljubljana, 1910 - Janez Zabukovec

Ljudje in kraji ob Pivki, 1975

Ljudje in kraji ob Pivki 2, 1985

Ljudje in kraji ob Pivki 3 - Mlini in žage na vodni pogon na Pivki in Planinskem polju nekoč in danes, 1996

PRVIH 100 LET LOVSTVA NA PIVŠKEM, Pivka, 1998

REGIJSKI PARK SNEŽNIK – IZHODIŠČA ZA NAČRT UPRAVLJANJA, Ljubljana, 1999